31. maj 2009

Za čokoholike

Danes mi je bilo že jasno, da Saša ne bo delila niti drobtinic čudovite Nigelline čokoladne torte :) kaj šele, da bi si upala o čem večjem sanjat :)
Ker imam knjigo z Nigellinimi recepti doma, sem jo zato kar lepo odprla in šla brskat med recepti. Pri nas je zmagala druga, prav tako čokoladna, torta. Moj dragi v.d. je šel celo v nabavo, da smo le imeli vse potrebno doma.
V testo je treba dat poleg kar 6 jajčk še veliiiiko grenke temne čokolade. Ko se testo hladi, pošteno upade, razpoka, vsa reč ni prav nič ugledna. Potem pa jo je treba še napackati s stepeno smetano in posuti s kakavom. Zato se tudi nisem kaj dosti trudila s fotografiranjem, ampak sem si raje privoščila en kos :)


Ostanek je v hladilniku in čaka na jutri.. prav gotovo bo še vedno slastna. Kombinacija testa s temno čokolado tako super paše s stepeno smetano, ki doda svežino.. njams..

Viola rožice

Včerajšnji dan sem preživela v res dobri družbi ob ustvarjanju, klepetu.. sploh ne vem, kdaj je minilo.
Gostiteljici smo se zahvalili s tole čestitko.
Za osnovo sem vzela kar drap karton iz paketa, ki sem ga pred časom kupila v Lidlu. Na srednjem delu prve strani sem se igrala z embosing blazinico VersaMark, prozornim embosirnim prahom in distress blazinicama v viola in zeleni barvi. Najprej sem štampiljko odtisnila na osnovo z VersaMark blazinico in jo embosirala s prozornim prahom, da sem zaščitila barvo podlage. Podlago sem nato neenakomerno pobarvala z distresoma in valjčkom. Štampiljko za drugo plast odtisov sem navlažila z VersaMark blazinico, čez njo pa še z distressom v zeleni. Odtis sem spet posula s prozornim prahom, vendar pa je embosirana rožica dobila lepo intenzivno zeleno barvo. Čez pa je še en odtis s StazOnom.
V živo se različni odtisi bolj opazijo. Robove papirja sem okrasila še s stempelglede štampiljkami, malo posenčila s svetlo zeleno blazinico, dodala retro rožice, polovične perle in to je to. Le kaj sem delala več ur, ko pa je tako enostavna. :))))


Uporabljeno:
Štampiljke: Hero Arts Pop stems, Stempelglede
Papir: drap karton iz paketa papirja iz Lidla
Barve: distress inki, VersaMark blazinica za embosiranje
Dodatki: izrezane rožice, listki Rayher, polovične perle Kaiser
Lepilo: dvostransko lepilo Aero, 3D okrogle blazinice
Orodja: Fiskars rezalnik papirja, ScorPal, štanca EK retro flower srednja in mala

16. maj 2009

Tudi če ne znam.. poskusim pa vseeno lahko :)

Naj vas najprej posvarim, da nimam nobene posebne likovne izobrazbe, zgolj tisto čisto povprečno šolsko. In zato tale poskus nima nič s proporci ali vsem tistim, s čemer se obremenjujete tiste, ki ste končale kako "art" šolo.
Šlo je zgolj za prijetno preživeto popoldne ob packanju. Moj v.d. je v službi, tamala se je preganjala okoli s prijatelji, jaz pa sem bila sama doma. Je bilo prav čudno tiho.. ampak fino.
Da me je sploh prijelo risat nekaj, česar nikoli nisem znala, obraz.. je prav gotovo kriva Nataša s svojim novim blogom :) Obvezno ga morate obiskat, če še niste. Do njene sproščenosti pri packanju mi še veliko manjka..
Začelo se je s svinčnikom in idejo, da poskusim, če znam obraz sploh sestavit skupaj. Ker je še kar zgledalo, sem čez nadaljevala z akvareli, pa gel pisali, tankim flomastrom, razpokajočimi barvami, blazinicami za štampiljke, dvojnimi barvami, granitno barvo, 3D akrilnim medijem (ki na sliki še ni čisto suh).... in nastala je moja prva deklica.
Kaj bom z njo, še ne vem. Bo pa najbolj verjetno končala na kakšni čestitki.
Enkrat, ko bom velika in bom imela dovolj časa, pa se bom vpisala v likovno šolo :)) Saj mogoče mi kot prvič v času srednje šole kdo reče, da sem preveč nesamozavestna, da bi držala čopič v roki.. ampak poskusila pa vseeno bom :)


Včeraj pa me je prijazna Tulpika, ki vedno preseneča z bleščeče cukrastimi lepimi čestitkami, pocrkljala še z nekaj nagradicami. Tulpi, hvala :)



15. maj 2009

Zmedeni časi in Maričkina nagrada

Zadnje čase pošteno zanemarjam tale moj blog in redno spremljanje tujih blogov. Večinoma na hitro preletim fotografije, si rečem, bom prebrala in komentirala kasneje.. in pozabim. Imam kar slabo vest.
Da o ustvarjanju ne govorim :) Enostavno ne spravim več skupaj dovolj energije, da bi kaj naredila.
Bolj neučakano kot dečva čakam počitnice, ko ne bo več treba vsak dan popoldne preživeti ob njenih domačih nalogah, na delavnicah, sestankih v šoli.. in ob tem še vedno vedeti, da ni dovolj. Mogoče med počitnicami dobim vsaj pikico življenja nazaj.
Zdaj, ko smo dobili strokovno mnenje, ki potrjuje njene specifične učne težave, in končno še odločbo o usmerjanju, so v šoli vendarle začeli s postopki za prepotrebno strokovno pomoč. Zdaj sem lahko malce bolj optimistična :) Mogoče pa le bo bolje.
Dveh služb, mojih napornih dopoldanskih 8 ur in popoldanske, ko nadomeščam šolo, razlagam, priganjam, rišem, pišem, berem... vse, samo da gremo naprej.. enostavno na dolgi rok ne zmorem.
Potrebujem ustvarjanje, s katerim sem si polnila baterije, zdaj pa se ne spravim zraven.
Potrebujem kavo in čvek s prijateljicami, ki jih zdaj zanemarjam. In se jim, če tole berejo, za to opravičujem. Obljubim, da se spravim na stare tire in si vzamem spet čas.. med počitnicami :)

In v vsem tem norem času me je prijetno presenetila Marička, ki mi je podelila tole nagrado:

Draga Marička, hvala. To mi res veliko pomeni. Zato nagrado vračem tudi tebi, ker rada preberem tvoje komentarje in tvoj blog.

Nagrado torej dajem naprej, v nasprotju z mojimi "špilferderberskimi" navadami :), naslednjim ustvarjalkam:
- Marička
- Neža
- Sandrca
- Vixi
- Helena

1. maj 2009

Punčka v dar

Danes naj bi bil šiviljski dan, tak koristen. Ko si zašiješ kak kos ali dva uporabnih cunjic. Majica je uspela, pri hlačah pa se je že zataknilo. Nekam sem založila en del pasu in tako zdaj čakajo.. skoraj narejene :) Skrojila sem si še eno majico in jo pustila v kosih.. in šla raje brskat med koščki blaga, zrisala kroj, odrezala in zašila.. tole deklico. Za razliko od prve velikanke, ki je dobila obraz, oblekice pa še ne, je tale velika zgolj dobrih 20 cm. Z obrazom nisem najbolj zadovoljna, vendar zdaj je, kar je.
Že pred krojenjem sem vedela, za koga jo delam. Oz. vsaj komu bi jo rada podarila. Pa čeprav prejemnice pravzaprav ne poznam kaj dosti.
In zdaj naj ena odrasla ženska drugo vpraša, če bi imela njeno igračko? :)) Uhh.. v otroštvu je bilo lažje :) Na igrišču smo se take reči povsem preprosto in na hitro zmenili :)

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...