Zadnje čase pošteno zanemarjam tale moj blog in redno spremljanje tujih blogov. Večinoma na hitro preletim fotografije, si rečem, bom prebrala in komentirala kasneje.. in pozabim. Imam kar slabo vest.
Da o ustvarjanju ne govorim :) Enostavno ne spravim več skupaj dovolj energije, da bi kaj naredila.
Bolj neučakano kot dečva čakam počitnice, ko ne bo več treba vsak dan popoldne preživeti ob njenih domačih nalogah, na delavnicah, sestankih v šoli.. in ob tem še vedno vedeti, da ni dovolj. Mogoče med počitnicami dobim vsaj pikico življenja nazaj.
Zdaj, ko smo dobili strokovno mnenje, ki potrjuje njene specifične učne težave, in končno še odločbo o usmerjanju, so v šoli vendarle začeli s postopki za prepotrebno strokovno pomoč. Zdaj sem lahko malce bolj optimistična :) Mogoče pa le bo bolje.
Dveh služb, mojih napornih dopoldanskih 8 ur in popoldanske, ko nadomeščam šolo, razlagam, priganjam, rišem, pišem, berem... vse, samo da gremo naprej.. enostavno na dolgi rok ne zmorem.
Potrebujem ustvarjanje, s katerim sem si polnila baterije, zdaj pa se ne spravim zraven.
Potrebujem kavo in čvek s prijateljicami, ki jih zdaj zanemarjam. In se jim, če tole berejo, za to opravičujem. Obljubim, da se spravim na stare tire in si vzamem spet čas.. med počitnicami :)
In v vsem tem norem času me je prijetno presenetila Marička, ki mi je podelila tole nagrado:
Draga Marička, hvala. To mi res veliko pomeni. Zato nagrado vračem tudi tebi, ker rada preberem tvoje komentarje in tvoj blog.
Nagrado torej dajem naprej, v nasprotju z mojimi "špilferderberskimi" navadami :), naslednjim ustvarjalkam:
- Marička
- Neža
- Sandrca
- Vixi
- Helena
Čestitke za nagradico! Lp, Moni
OdgovoriIzbrišiSem se spraševala, kaj je s tabo! Če ti kaj pomaga, ti pošiljam pozitivno energijo, da boš zdržala, saj vem, kako naporna je šola za starše kot si ti! Lahko rečem samo to: ne obupaj! Osem let sem bila prostovoljka pri deklici, kot je tvoja (želeli so jo dati na OŠPP). Delali sva isto kot ti, danes je diplomirani likovni pedagog! Zadnjič sva se videli po polgih devetih letih in ponosna sem bila na to krasno odraslo žensko! Včasih se nam zdi, da s svojim trudom capljamo na mestu, saj rezultata ne vidimo! Pa ni tako: vsak trud, ki ga vložimo, rodi rezultate, morda čez tri leta morda čez pet!
OdgovoriIzbrišiDržita se obe! Držim pesti za vaju!
Sonja, pošiljam ti en velik in topel objem!
OdgovoriIzbrišiGlej, tudi sama sem s svojo hčerko presedela vse popoldneve ob knjigah... te povsem razumem, kaj prestajaš. Kot je napislal Maja - tudi mojo so hoteli dati v OŠPP, ker pač za razredničarkina merila ni bila dovolj pametna. So naju poslali k psihologu in na razne IQ teste, kjer so pač na žalost razredničarke ugotovili, da je hčerka nagnjena k hiperaktivnosti in je ni zanimala snov tretjega pač pa snov četrtega in petega razreda. In, na žalost, je hčerka imela takšno razredničarko, da je ni znala motivirati in zaposliti. Edini žarek upanja sem videla takrat v razredničarki v petem razredu, ki pa je na žalost v drugem polletju šla poučevati drugam :( ..... in tako sva se "vlekli" skozi osemletko. Še v prvem letniku je imela težave (ampak verjetno zaradi težav v družini). Zdaj končuje drugi letnik... šola ji je v veselje, učnih težav (zaenkrat) ni več, vse dela z veseljem. Upam, da tako tudi ostane v naprej.
Še enkrat se strinjam z Majo: rezultati bojo vidni - samo obupati ne!
Tudi jaz držim pesti za obe!
Drzi se, Sonja, in kar pogumno naprej. (To isto sama sebi recem, kadar se izgubljam v delu in ne najdem prostega casa za pomirjljivo ustvarjanje.) Me veseli, da so se zadeve zacele resevati, pa da bo vasa druzinica lahko malo laze zadihala!
OdgovoriIzbrišiLP, Tulpika
Držim pesti Sonja in te popolnoma razumem.
OdgovoriIzbrišiSe pa strinjam s predhodnicama.....jaz sem čutila (tudi ob hčeri) da neprestano stojim na enem te istem mestu skupaj z njo in se ne premakneva nikamor. Vendar je takrat tisti trenutek težko videti, da stvari vendarle mic po mic gredo naprej in to tja kamor morajo iti. In bila je to neka svojevrstna izkušnja in priznam, da še danes včasih posedim z njo in pomagam pri učenju, pa čeprav je študentka drugega letnika. Pri popolnoma tujih stvareh se ji rado malo zatakne in takrat je najboljša rešitev "jaz" zaradi svojstvenega načina pomoči, ki sem ga toliko let razvijala in ji je pomagal priti tja, kjer je sedaj.
Drži se in ....saj bodo kmalu počitnice.
Khem, se enkrat jst. Pst, na mojem blogu te nekaj čaka :))
OdgovoriIzbrišiLP; Tulpika
Želim vama, da bi se vama vse lepo izteklo, držim pesti, da se bo. Vse ostalo so pa punce že povedale. Mame znamo tudi čarati in vedno zdržimo, ne? :D
OdgovoriIzbrišiČestitke za nagrado!Tudi jaz sem te že močno pogrešala. Poznam take probleme, pa saj sama veš. Zdaj z odločbo bo lažje, ker poznam tudi razmere na šoli. Veš nekateri se držijo pravil, kot pijanci plota. Ne vidijo drobne cvetke v šopku in se ne zavedajo, da ta drobna cvetka šopek popestri, polepša in da šopek brez nje , ne bi bil več šopek ampak skup nametane rože. Joj sem se jaz razpisala, ampak ti hočem povedati kako čutim in kaj se dogaja. S sinom sva dala to čez in zdaj je OK.Za vaju, ki sta tako fajni dečvi pa držim pesti in vama svetujem , dajte se "odklopit" za kratek čas, obema bo lažje. Lahko me kaj pocukaš za rokav, saj me poznaš ,ne bom jezna in rada pomagam, če bom znala.Pozdravi tamalo.
OdgovoriIzbrišiUh, tudi jaz sem te pogrešala na Otočku in tukaj na blogu. Sem si pa mislila, da je tvoja pomoč bejbiki, vzrok, da nas zanemarjaš :)
OdgovoriIzbrišiZanimivo, koliko je takih zgodb kot je tvoja. Tudi sama poznam podoben primer. To "problematično" dete je danes slavistka.
Želim ti veliko volje, poguma, vztrajnosti ...
Pa tudi to, da bomo kmalu občudovali kakšno tvojo umetnino :)
Se pridružujem komentarjem punc. Kar pogumno naprej. Vzami si čas zase in za svojo družino - počitnice trkajo na vrata. Boš videla, da se bo vse uredilo. Lp!
OdgovoriIzbrišiHvala vsem za komentarje. Pomagajo.
OdgovoriIzbrišiSaj večinoma vem, da je vredno, da gre na bolje.. zdaj pa sem samo tako zelooo utrujena. Kaplja čez rob pa so bili učitelji, s katerimi sem preživela torkovo popoldne na svetu šole. Za njih so vsi otroci z odločbami moteči, leni, težko je delat.. baje imajo vsi odločbe samo zato, da jim podpiramo lenobo. Da imajo res težave, kar pozabijo.
Kako se bodo šele pritoževali, ko bom jeseni pričakovala, da jo vključijo v dva programa. V enega za tiste s primanjkljaji in v drugega za nadarjene. Saj je dosegla na testiranju nadpovprečne rezultate :)
Samo v šolo ne smem preveč hodit poslušat jamranje, pa bom zmogla..
Sonja, najprej hvala za nagradico.
OdgovoriIzbrišiSedaj pa še en velik objem z moje strani. Sama sem sicer še daleč od teh skrbi, s katerimi se ubadata s tvojo dečvo, zato ti ne morem pisati kakšnih pametnih nasvetov. Verjamem pa, da bosta s tvojo močno voljo in hčerkino trmo premagali ovire, saj še dober mesec, pa se boste lahko odklopili od šolskih skrbi. Medtem pa le pridi kaj v našo internetno družbo, kjer te lahko vsaj za trenutek odvrnemo od vsakdanjih skrbi in kjer se lahko malo pocrkljaš z lepotami, objavljenimi na tvojem in ostalih blogih.
Sonja, držim pesti za vaju, da vama uspe prebrodit vse težave.
OdgovoriIzbrišiVčeraj proti koncu srečanja je nekaj otočank spregovorilo o težavah, ki jih imajo ali so jih imele s šolniki, ker niso hoteli razumeti težav njihovih otrok. Nekako se sploh nisem zavedala, da obstaja toooliko različnih težav, ki našim sončkom in staršem otežujejo šolska leta.
Sama pri sebi pa sem tiho upala, da Matevževa vzgojiteljica ostane s skupino še naslednje leto, saj dobro vem, kako hudo bi lahko bilo, če dobijo kakšno drugo, ki bi bila samo malo manj zainteresirana. Ona ga je prebrala, ga zna zaposlit, umirit, ... me je že strah šole :(