Tudi če ne znam.. poskusim pa vseeno lahko :)

Naj vas najprej posvarim, da nimam nobene posebne likovne izobrazbe, zgolj tisto čisto povprečno šolsko. In zato tale poskus nima nič s proporci ali vsem tistim, s čemer se obremenjujete tiste, ki ste končale kako "art" šolo.
Šlo je zgolj za prijetno preživeto popoldne ob packanju. Moj v.d. je v službi, tamala se je preganjala okoli s prijatelji, jaz pa sem bila sama doma. Je bilo prav čudno tiho.. ampak fino.
Da me je sploh prijelo risat nekaj, česar nikoli nisem znala, obraz.. je prav gotovo kriva Nataša s svojim novim blogom :) Obvezno ga morate obiskat, če še niste. Do njene sproščenosti pri packanju mi še veliko manjka..
Začelo se je s svinčnikom in idejo, da poskusim, če znam obraz sploh sestavit skupaj. Ker je še kar zgledalo, sem čez nadaljevala z akvareli, pa gel pisali, tankim flomastrom, razpokajočimi barvami, blazinicami za štampiljke, dvojnimi barvami, granitno barvo, 3D akrilnim medijem (ki na sliki še ni čisto suh).... in nastala je moja prva deklica.
Kaj bom z njo, še ne vem. Bo pa najbolj verjetno končala na kakšni čestitki.
Enkrat, ko bom velika in bom imela dovolj časa, pa se bom vpisala v likovno šolo :)) Saj mogoče mi kot prvič v času srednje šole kdo reče, da sem preveč nesamozavestna, da bi držala čopič v roki.. ampak poskusila pa vseeno bom :)


Včeraj pa me je prijazna Tulpika, ki vedno preseneča z bleščeče cukrastimi lepimi čestitkami, pocrkljala še z nekaj nagradicami. Tulpi, hvala :)