Proti Gorenjski

Letošnje poletje me prehiteva in ga sploh ne dojemam. Ves čas se mi zdi, da gre vse prehitro in mi beži skozi prste. Že morje se mi je zdelo prezgodaj, sploh se nisem zavedala, da res grem.. in tako je šlo tudi mimo, ne da bi se res zavedela, da sem na dopustu. No, če sem poštena, sem tam se, doma pa je bilo preveč vsega in sem na hitro pozabila. V službi me je pričakala gora dela, novih projektov.. doma pospravljanje po dopustu.

Danes se mi zdi, kot da sem pravkar prišla domov, vsa utrujena.. pa moram že spet pakirat. Bom jutri, danes ne morem več :) Pujso smo dali v rejo, mi pa gremo.. uživat v tem razgledu z okna spalnice. Kako bi bilo luštno, ko bi bil to razgled z domačega, ne le dopustniškega, okna.


Vem, da bo super, saj se tudi na tole drugo dopustniško lokacijo vračamo že več let. Za razliko od bučnega kampa, bomo uživali v miru hiške na samem, v potepanjih, domači hrani. Ni lepšega, kot vsest se pred hišo in poslušat ptiče, veter v krošnjah, zvonce krav v daljavi.. in vsake toliko videt kolesarja, ki prisopiha po cesti mimo hiše :) En teden bomo preživeli brez neta, televizije; tudi radio bo verjetno le uspavanka za dečvo.

Če se mi že pakirat ne da, pa bi mogoče vsaj spisek lahko naredila, kajne ? :) Zdaj, ko sem iskala slike, sem se spomnila, kako luštno je vedno in komaj čakam.. še eno noč :) Na spisek pa dodajam kolo in vso opremo, gojzarje, družabne igre, knjige..

Papa... se tipkamo naslednji vikend, ko se vrnemo v mestni živžav :)