Vse lepo hitro mine - Korzika

Aja, post moram začet čisto drugače :))) Na Korziko ni za hodit, neprijazni so, grda je, voda je umazana, stalno dežuje, morje je polno meduz in ježkov.... vsaj tako smo se dogovorili, ko smo letos na vsakem koraku srečevali Slovence. Prej smo bili v glavnem sami v kampu med tujci, letos si na vsakem vogalu slišal razumljivo govorico. Večina tistih, s katerimi smo poklepetali, so bili na Korziki prvič in se nameravajo vrniti. Hmm. .ne vem, če mi bo ravno všeč :) Čeprav smo srečali povsem simpatične ljudi.

Zdaj pa zares :) Dopustovanje na Korziki prav gotovo sodi v kategorijo iz naslova :)
Že takoj na začetku pa moram povedati, da je Korzika za nas res dopust, ko se umiriš, lenariš, čofotaš, bereš... ne potovanje, ko poskušaš čimveč videti in poslikati v čimkrajšem času. Se mi zdi, da se tam tudi mi nalezemo njihove počasnosti, se umirimo. Ljudje so prijazni, delovni, jaz se tam vedno počutim dobrodošla.
Med dopustom nakupujemo v Leclercu v Alerii, kjer so cene skoraj enake našim. Tako da hrane s sabo ne nosimo. Saj je dovolj drugega v avtu :)
Na Korziki smo bili tokrat četrtič. Zato na dopustu vedno manjkrat uporabimo fotoaparat in vedno več le opazujemo in uživamo.

Pot iz Ljubljane do Livorna traje približno 6 ur. Italijanske ceste so iz leta v leto boljše, sploh ne morem verjeti napredku v teh zadnjih treh letih.
Iz Livorna nas do Bastie na Korziki in nazaj vsako leto prepelje trajekt Corsica Ferries. Rezerviramo ga že v začetku leta. Tako si zagotovimo nižjo ceno, kabino v obe smeri in pa čez leto porazdelimo stroške. Trajekt v eno smer vozi približno 4 ure, tako da dnevna kabina, v katero se umakneš v mir, pride kar prav.

Prvo leto smo na Korziko odšli kar tako, brez vnaprejšnjih rezervacij, saj sva na netu prebrala, da lahko prostor v kampu dobiš brez težav. Pa ja :) v iskanju kampa smo prevozili skoraj celo vzhodno obalo, nato pa se vrnili v kamp Marina d'Aleria, kjer postavimo naš začasni dom zdaj kar vsako leto. Le da zdaj parcelo rezerviramo na začetku leta. Po mnenju popotnikov, ki so si ogledali večino otoka, gre za enega bolj urejenih kampov. Vedno, ko se pripeljemo do parcele, me zadane vonj evkaliptusa, ki daje senčko naši parceli.

Pa tudi plaža ni zanemarljiva, čeprav je morje že lani odneslo kar nekaj peska. Letos ga je nekaj vrnilo, malce bolj pa se za ohranjanje plaže trudijo tudi lastniki kampa.
Včasih mi je bilo zabavno zvečer it na kako teraso, med ljudi, v mesto.. zdaj pa sem čist zadovoljna, če grem lahko zvečer po plaži na sprehod. Ali pa na minigolf, kar je za otroke vedno super zabavno :)

Kamp leži blizu mesteca Aleria, od koder vodi s cvetočimi grmički obrobljena cesta v hribovito notranjost Korzike, do mesta Corte in čez do Ajaccia. Cesta do Cort je lepa, široka.. le dva stara kamnita mostiča sta prevozna le za eno vozilo. Letos so jim cesto na nekaj mestih poškodovali plazovi, vendar jo že obnavljajo. Ob cesti pa smo že prvo leto opazili tudi ogrado z oslički, ki so si nas prišli radovedno ogledat. Ob sobotah je ob cesti organizirana lokalna tržnica s ponudbo medu, sadja in okrasnih predmetov. Čisto blizu Alerie pa v leseni stojnici lahko kupiš dobro svežo zelenjavo in sadje. Še najbolje pa je, če se ustaviš malo naprej kar ob nasadu breskev in si jih nabereš sam :)

S tega prvega mostu so "nori" turisti skakali v tolmune pod mostom :)
Otok je kot kaže dobro preskrbljen z vodo, saj stalno srečujemo reke in potočke. Intenzivno pa zalivajo tudi polja. Če se že odpraviš do Cort, se splača it na ogled doline Restonice. Hribovska dolinica je polna tolmunov. In žal tudi popotnikov :(


Corte so bile nekoč glavno mesto Korzike, zdaj pa so univerzitetno središče. Čez leto baje polne študentov, poleti polne turistov. Mestece je simpatično, parkirišč za obiskovalce kar nekaj (le najt jih je treba), stari del s trdnjavo pa vreden ogleda. Vsakič, ko se odpravimo tja, se napotimo v eno od pekarnic in si privoščimo njihovo pecivo z brocciou-jem. Sladko, z limono, brez limone... vse gre v promet :)

Ob poti iz Alerie v Corte lahko zaviješ z glavne ceste v hrib in si ogledaš kakšno od vasic na hribih. Nasploh sem navdušena nad tem, da tudi nove stavbe ne odstopajo tako kot pri nas s kakšno nemogočo svetlečo barvo. Vse je enako nežno pastelno, stare hiše pa ponekod res lično obnovljene. Vendar pa je na vzhodni strani otoka vse še tako divje, neturistično, ponekod kar malo zanemarjeno, da je prav luštno.

Ob izlivih rek s hribov v morje je na vzhodni obali nastalo kar nekaj sladko-slanih jezerc, v katerih gojijo školjke in ribe. Eno jezero je nad kampom, drugo pa malce nižje ob obali, obe sta znani po gojiščih školjk. Na podlagi priporočila smo se odpravili na Etang d'Urbino in bili navdušeni. Večji del restavracije se nahaja na splavu, od koder lahko opazuješ ribe v vodi. Kosilu se je res čutilo, da je sveže ulovljeno, imajo pa tudi otroški meni z ocvrtimi ribjimi nagci in pomfrijem. Tista skleda dagenj je izgledala noro vabljiva :)
Po zaključenem kosilu pa nam je bilo hitro jasno, čemu so namenjeni ležalniki pred restavracijo. Le žal so bili vsi zasedeni, ko smo mi odhajali.





Za prvo objavo o dopustu naj bo to dovolj. Ko izberem še nekaj preostalih fotografij, pa vam opišem še preostanek otoka, ki smo si ga ogledali letos.
Hecno, čeprav se mi zdi, da skoraj nič ne fotografiramo, je kar težko izbrati, kaj pokazati, kaj pohvaliti, ko pa je vendarle vsega toliko.