7 resnic

Loddelina, ki dela čudovite srčke in njams torbice medtem ko se  z družinico seli naokoli, me je tagala in zdaj že par dni premišljujem, kje najti teh 7 podatkov o sebi oz. kako izbrati pravih 7 :) da ne bodo zgolj neosebno ponavljanje varnih zapisov, ki jih v takem primeru vsi  izberemo. Kar me je mučilo tudi takrat, ko me je poleti izbrala Milica. In zato takrat o sebi nisem napisala nič. Oprosti, Milica.

Tale zapis spravljam skupaj, popravljam, brišem, dodajam že dovolj dolgo, da naj bo:
Če si premislim, pa še vedno lahko kaj zbrišem :) Včasih vam vsega tega ne bi priznala oz. povedala niti mrtvo omamljena ali hipnotizirana :)) Bi raje zadržala zase. Ja, z leti počasi ugotoviš, da ti resnica ne more škodit in zaradi nje ni treba, da te je sram. Le šokira koga kdaj pa kdaj :) Kar zna biti zabavno :))

1. Dečva: vedno sem vedela, da si želim vsaj enega otroka in jo imam. Jezikavo, trmasto, pa tudi prijazno, ustvarjalno. S specifičnimi učnimi težavami. Včasih so jim rekli dislektiki, čeprav je ta novi pojem širši. Odkar vem, da ima težave, se borim s šolskimi mlini na veter, saj si je kljub odločbi o pomoči treba izboriti čisto vsako prilagoditev, ki ji pripada. Zato večino popoldnevov presedim z njo ob nalogah, učenju.. Ampak verjamem, da je vsaka ura dobro naložena. Čeprav si včasih želim, da bi šla šola mimo, kot da je ni. In bi imela več časa zase.

2. Prvo in drugo življenje: večino moje mladosti je zaznamovala mamina duševna bolezen in pekel, v katerem smo zaradi bolezni živeli med njenimi slabimi obdobji, med dobrimi je bila še vedno dobra kot kruh. Ter obdobje po maminem samomoru, ko sem se kar nekaj let pobirala in ob tem delala nove neumnosti.. Zadnja leta končno lahko rečem, da sem dobila življenje nazaj. Ponosna sama nase, da me ni zlomilo.

3. Prva in druga izbira: Pod vplivom dejstva, da bom konec OŠ dobila brata, sem preslišala vse nasvete, naj izbiram med ustvarjalnim področjem in računalništvom. Pa sem šla na vzgojiteljsko šolo. Po bratovi smrti, ko sem komaj dve leti starega nesla mrtvega v naročju v bolnico, le še potrdit, da je mrtev, z otroki enostavno nisem zmogla delat. Še vedno jih imam rada, jih razumem, si želim spet nekoč delat z njimi.. In končno priznavam, da tudi svetovano ni bilo tako napačno :) Delam na organizacijskem področju, veliko z računalniki. Popoldan pa amatersko ustvarjam.. le teorije mi manjka :)

4. Dolg jezik: Večkrat so mi že rekli, da me bo dolg jezik nekoč še "štrafnil" :) pa se vseeno nisem in verjetno tudi ne bom spremenila. Raje povem direkt, ne maram "lezenja v rit" in ne maram surlastih ljudi, ki so še par let užaljeni, ko kaj na glas poveš.

5. Ustvarjanje: Čeprav sem tamle ob rob zapisala, da sem začela ustvarjat pred leti, to pravzaprav ne drži čisto. Že kot otrok sem šivala, pletla, kvačkala, vezla, delala tapiserije, goblene... le daljšo pavzo sem imela vmes :) Mami pa je vse moje ideje podpirala, če me že naučit ni znala, mi je pa vsaj material vedno kupila. Zadnje čase me še najbolj vleče risat, barvat.. ampak enostavno še nisem v fazi, ko bi karkoli upala ali želela pokazat :)))

6. Voda: še vedno se bojim vode, kjer ne dosežem tal.. Verjetno posledica tega, da se je mami skoraj utopila, ko je bila noseča z mano in me s tem svojim strahom obremenjevala celo otroštvo. Ampak napredujem.. včasih tudi blizu vode nisem šla :) Imam pa še vedno v planu nekoč do maksimuma uživat.


7. Mesto - vas: Ko sem bila majhna, sem večino počitnic preživela pri babici v Prlekiji. Uživala sem na vrhu hribčka nad vinogradi. Mladostniško obdobje sem sicer preživela v mestu in me tja na vas ne bi spravil nihče. Zdaj pa me vedno bolj mika, da bi šla še dalj iz mesta, kot je tale rob mesta, kjer živim :)

Zdaj pa moram v tole potunkat 7 drugih.. koga bi le? :) Nekaj vas je že bilo, pa nič ne de.. moj spisek bi bil tak: Marika, Suzy, Mojca mka, Alenka, Hišica čarovnij, Kokica, Petra.