Naslovnica kot bi bila od nekdaj taka

Glede na komentarje prejšnje objave, ko sem pokazala napackan papir, na pol mrtva od utrujenosti, ko nimam več energije za samonadzor, naredim najboljše kombinacije :)))
Pa sem nadaljevala v tem slogu.
Popoldan sem razrezane kose papirja preluknjala na pregibu in jih zvezala v knjigico. Na ostanke sukanca bom na koncu verjetno še kaj dodala, zato jih nisem odrezala.

Uhh, kako paše pod prste tale pobarvan papir. Barva ga res naredi posebnega. Čeprav v knjigici še ni nič drugega, razen barv, sem jo šla večkrat prelistat, pobožat.

Potem sem (za mojo evidenco, da le nisem povsem nekoristna):
- zložila posodo v pomivalca in ga vklopila
- skuhala kosilo (testenine z vrtnarsko omako)
- zložila pomito iz pomivalca
- zložila umazano spet v pomivalca
- dala prat perilo
- perilo preložila v sušilca (ta me ravnokar kliče, da ga moram izpraznit in perilo zložit)
- ponavljala matematiko za jutrišnji test z dečvo
- odnesla smeti (ker sem v domači moki našla črvičke in sem se jih hotela takoj rešit)
- joooj, skoraj pozabila: po Nelyinem receptu za beli kruh naredila sirovi štručki, zvite štručke s šunko in sirom, pa še za en hlebček je ostalo.

Spiska nerealiziranega, kar sem mislila, da bom še naredila, pa raje ne pišem :) kar nekaj to-do-jev prestavljam na jutri. Najnujnejši je prav gotovo odhod na pošto. Doma prekladam kar nekaj paketkov, ki jih moram nujno oddati. Ampak o tem bom premišljevala jutri.

Ko sem dečvo pospremila v posteljo, sem se odločila, da samo tako na hitro začrtam obraz na naslovnici moje nove popackane dnevniške knjigice. Pa je vse skupaj tako hitro padlo skupaj, da niti ne vem, če se mi bo jutri zdelo potrebno še karkoli spreminjati :) Najprej pa moram počakati, da se barve pošteno posušijo. Včasih suhe izgledajo povsem drugače.

Obraz je ponekod le senčen na podlago, nisem želela popolne prekrivnosti. Računam na to, da bo jutri barva še bolj transparentna. Mogoče pa se mi zato zdi, kot da je obraz že od začetka tam, da sodi tja :)