Tam nekje v dečvinem tretjem razredu sem ugotovila, da neko snov osvoji neverjetno hitro, druge pa nikakor oz. zelo težko. In jo sproti pozabi. Par dni brez vaje, pa je pozabila vse naučeno.
Razredničarka je trdila, da si razlike domišljam. Da le premalo delamo doma.
Testiranja psihologov in defektologov so pokazala, da ima specifične učne težave. Paketek težav, ki pokriva točno to, kar smo doma ugotavljali. Izrazito nesorazmerno napredovanje na različnih področjih, da ne grem v podrobnosti. Ponekod nadpovprečno uspešno, drugje podpovprečno.
Od takrat se pregovarjam s šolo ob pomoči svetovalnega centra, kaj je tisto, kar ji po odločbi o usmerjanju pripada. Učitelji nekateri bi, drugi pa ne bi prilagajali. Specialna pedagoginja deluje pripravljena sodelovati, le kot da nima prav nobene besede v šoli in jo učitelji vedno preglasijo. Šola nasploh ima sloves "težavne" kar se tiče otrok z odločbami.
Malce me stisne vsakič, ko mi kakšna od poznanih učiteljic razlaga, kako potekajo reči na kaki drugi šoli. Ponekod tudi nekooperativno, večinoma pa zeloooo prijazno do otrok s težavami.
Tudi na vprašanja svetovalnega centra, če so mi predstavili posebne pristope, kako se učit doma; če so pripravili kake pripomočke; se redno dobivamo; lahko pridem k uram pri specialni pedagoginji... lahko vedno odgovorim le z NE.
Pa sem si vedno rekla.. eh, no, saj ni tako hudo.. pa saj gre.. se bom pa še malo potrudila doma, še več časa preždela za knjigami z dečvo, razlagala po svoje, da bo le dojela, kar ji ni jasno... pač tale naša šola ne pozna dobro področja, mogoče jim manjka kako usposabljanje, ki so ga drugi imeli.
Saj pogodrnjam.. ampak vedno iščem izgovore zanje. In prevzemam nalogo, ki naj je ne bi imela. Nisem učitelj in specialni pedagog, sem le starš.
Do danes.. ko sem v podpis dobila pregled prilagoditev za nacionalno preverjanje znanja.
Še zdaj ne morem verjeti.
Papir dokazuje, da prekleto dobro poznajo vse diagnoze, iz katerih so sestavljene dečvine SUT. Prekleto dobro znajo zapisat vse prilagoditve, ki ji zaradi diagnoz pripadajo in jih bo takrat deležna.
In jih pri pouku oz. rednem preverjanju ni.
Vse, kar mi zdaj ves čas hodi po glavi, je... ZAKAJ?????
Je res tako zelo pomembno, da se šola na ven (ampak samo na ven) pokaže otrokom s posebnimi potrebami prijazna? Je potrebno poskrbeti za dober rezultat na nacionalnem preverjanju??
Zakaj vsega tega ne more imeti ob vsakem preverjanju??
Počutim se, kot bi se kdo teh nekaj let norčeval iz mene.. negiral ves moj trud.. in jaz sem jih še opravičevala.
Adijo, pamet...
Najprej sem bila jezna.... zdaj počasi postajam samo še žalostna. Razočarana. In utrujena do vsega skupaj.
Še tri leta in pol se moram borit s temle mlinčkom. Mogoče bo v srednji šoli bolje.
Sonja, kaj naj ti rečem... Včasih me je pošteno sram, ker sem del tega izobraževalnega sistema :(
OdgovoriIzbrišiPri nas stvari, vsaj kolikor je meni znano, čisto normalno funkcionirajo. Je pa res, da ima svetovalna delavka, pedagoginja, ki vse skupaj koordinira, glavno besedo, ki tudi nekaj velja.
Tako da pri vas je najverjetneje res problem v kratkem stiku med pedagoginjo in učitelji oz. jaz bi rekla, da je problem tudi v vodstvu, ki noče ali ni sposobno postaviti stvari na svoje mesto. Učitelj mora imeti avtonomijo in hkrati se mora do določene mere tudi podrejati oz. upoštevati navodila "nadrejenih", drugače pride do popolnega kaosa. Jaz v vašem primeru pogrešam prisotnost vodstva!
o marija ... grozno je, da pedagogi nimajo občutka in šola kot taka .. fak
OdgovoriIzbrišires vem kaj prestajaš in držim pesti
vem pa tudi, da ne boš odnehala .. in vem, da boš vedno našla zadnje atome moči za dečvo ... ker take smo mame naših malih posebnežev ..
navijam za vaju .. za obe
:( U srednjoj će biti isto kao i u osnovnoj. Zašto? Zato jer nas uče kako biti profesori ali ne kako biti dobri ljudi. U tome je problem. Dobar čovjek je drugom čovjeku - čovjek...i može biti i slabiji profesor (manje znati), a opet biti uzoran pedagog ...loš čovjek može biti pun znanja, ali...dobro je rekao Mali princ: samo srce dobro vidi, oči ne vide ono što je bitno...
OdgovoriIzbrišiSonja, vse razumem in vem kako ti je.Jaz mogoče še najbolj.Kako ti pomagati? Mislim, da je največji problem v učiteljih, ker specijalna pedagogonja je zlata vredna.Ostali pa ....kakor kao, zelo različno. mogoče imamo jaz in moj sin samo srečo z učitelji, do zdaj je še kar šlo.Mogoče bi sepa morala malo pogovorit z ravnateljico. Ona pozna take primere iz prakse. Poskusi.
OdgovoriIzbrišiMene je pa srednje šole groza, mislim, da je tam veliko slabše.:(:(
Tud jaz sem žalostna ko tole berem... Sama sem bila eno leto na šoli kot pomoč otrokom s posebnimi potrebami, najprej na oddelku s prilagojenim programom, nato v klasičnem razredu. S temi sem šla letos tud naprej v višji razded, pač kolikor časa sem še bila tam. Ne vem, kako si šola sploh dovoli ne delat v korist otroka... Mi smo vse prilagoditve upoštevali, vedno, včasih še celo več kot je bilo treba, pa saj gre za otroke. Tako sva z "mojim" šla tudi ven in si pač pomagala osvojiti znanje drugače. Na tvojem mestu papirja ne bi popisala, šla bi do razredničarke, zahtevala sestanek. Naj se določil držijo. Če ima podaljšan čas, ga mora imeti vedno, če morajo biti črke večje morajo biti, če ima pravico do ločenega prostora ga morajo najti... Na "naši" šoli jih lahko samo pohvalim, resnično se trudijo za otroke - vsi in za vse!
OdgovoriIzbrišiHi Sonja,
OdgovoriIzbrišiThanks for your comment---and I like that-"in 7 years everything come of use!" I will remember that!!!
Žal mi je, ko moram brati take zgodbe. Veliko je dejavnikov, ko se v šoli ne vidi otrok kot posameznikov. Birokracija, premalo stikov z otrokom, zgubljeni učitelji, nemočni tisti, ki želijo pomagat... Seznam je dooolg. Moti me, da se to dogaja v dobi, ki bi morala imeti vse pripomočke, ogromno rešitev in kup tehnologije, ki bi pomagala tako učiteljem kot otrokom...
OdgovoriIzbrišiMogoče preštudiraj kakšno literaturo o možganih saj po opisu sodeč ima tvoja hčerkica težave pri določenem področju (če veš kako delujejo možgani, tudi veš, kako uriti tisto, kar 'šepa'). Želim vama vse najboljše!
bojim se, da tudi v srednji ne bo kaj drugače - če ne bodo želeli :-((( takle mamo, žalostno je, da borate starši priganjati in se pogajati za nekaj, kar bi moralo bit samoumevno
OdgovoriIzbrišiŽalostne so te stvari. Na papirju se kao vsi nekaj trudijo, v resnici pa je odvisno od posameznikov.
OdgovoriIzbrišiSaj ne vem kako naj na kratko komentiram. Res je, da se nekateri popolnoma ujamejo v nek sistem in ne znajo ali pa se bojijo izstopiti. Na žalost se to dogaja mnogo šolnikom..
OdgovoriIzbrišiTvoji punčki ne bo hudega, ker ima tebe, ki razumeš. Verjetno bo borba ves čas, sigurno bo tudi vedno potrebovala tvojo zaslonbo ampak bosta zvozili skozi te mline saj imaš ti dovolj trezno glavo in predvsem vso potrebno ljubezen, ki tvoji pupiki pomaga skozi vse ovire, ki jih ima sama in, ki jih hote ali nehote postavlja sistem. Menim pa, da starejša ko bo, lažje bo, saj bo tudi sama začela razumeti, stvari gledati drugače in si tudi sama pomagati z določenimi prilagoditvami. Držim pesti, da bo vse v najlepšem redu. Verjamem pa da si besna, razočarana in da se počutiš nemočno. Je težko, ampak glavo gor in bodi močna za svojo punčko.
Zanimivo, jaz bi se veliko bolj bala srednje šole, saj so tam bolj neusmiljeni in nepopustljivi, ker otrok ni treba več "ujčkati" in jih "razvajati" in jih je treba pripraviti na preživetje v krutem zunanjem svetu ... Doslej sem samo za eno srednjo šolo slišala pohvalo starša, da so za otroka s težavami naredili vse in še več in da so celo sami predlagali, kako mu pomagati.
OdgovoriIzbrišiKaj naj ti rečem za zdaj? Obrni se na vse, na katere se lahko spomniš, zato da se ti ne bo treba s tem ukvarjati še tri leta na TAK način. Ker bere se obupno.
Hvala vsem za komentarje :)
OdgovoriIzbrišiSaj sem se že navadila, da je tako .. samo kak dan me še malo zvije :)
Creatissimo, že tako delamo ogromno.. dopoldan imam 8 ur službe (moram pošteno uporabljat možgane, ni rutine), oprat je treba, skuhat, kaj pospravit.. kako uro zase, za ustvarjanje ukrast.. in zraven porabit nekaj ur najprej za motiviranje za delo in potem še za samo učenje in domače naloge..ne morem več. Včasih padem dol od utrujenosti že sredi popoldneva. Enostavno ni prav, da sem prevzela delo učiteljev in prilagajanje na svoja ramena.
Vendar je to edini način, da je kak rezultat.
Sonja, ko vse tole berem, lahko rečem le kapo dol pred tabo in kakšno srečo ima tvoja punčka. Želim vama, da nekako premostita ovire, ki vama jih postavljajo, da zbereš dovolj moči, da vztrajaš in se boriš naprej.
OdgovoriIzbrišiOoojaaa, trmasta pa sem :)
OdgovoriIzbrišiSaj ne trdim, da ne naredijo nič.. pedagoginja se očitno trudi.. le moči kot kaže nima ustrezne. Verjamem, da znanje ima.
Draga Sonja! Lahko samo rečem, kapo dol pred tako mamico kot si ti. V naših šolah je pa itak vse preveč teorije na vseh področjih, praksa šepa, v stiski pa so otroci in njihovi starši, ki jim želijo najbolje..
OdgovoriIzbrišiDRaga Sonja, delala sem na šoli in vem, da je okoli tega en velik miš maš. Kar pa ti lahko rečem je le to, da je največ vredno res to, da si ji vseskozi ob strani: prvič, ker je to za tvojo hčer najbolj pomembno in nenadomestljivo in drugič: ker vem, da starši, ki otroka nadzorujejo in mu sledijo tudi v šoli več dosežejo. Ne obupaj, prepričana sem, da sta zmagovalni par!
OdgovoriIzbrišiSonja, tudi za to je blog. Da se spucaš in zbereš moči za ponoven boj.
OdgovoriIzbrišiMoč boš pa potrebovala ogromno tudi v srednji šoli, ker tam so, večinoma, še bolj neosebni.
Želim ti veliko poguma in sreče.
Saj nisem mislila, da študiraš namesto učiteljev in specialistov. Le predlog sem dala, da bi bilo tebi lažje, da bi bilo breme znosnejše. Seveda, ko zmoreš, ko ti ne manjka tal pod nogami.
OdgovoriIzbrišiVajina ljubezen vaju bo zagotovo reševala v tem kolesju (ne)življenskosti.
Veliko različnih persektiv sem že videla in doživela (tako iz vidika izobraževanja kot iz vidika staršev, otrok...) in boli me srce, da se je tako malo spremenilo na bolje. Prej obratno... - kar preprosto ne morem in nočem razumeti. Srečno!
Hej, blog je tudi za spucat se, trust me!
OdgovoriIzbrišiMorda bi pa premislila o menjavi šole? Ne vem, zgolj razmišljam.... Sestra od kolegice je imela težave, ki jih nihče razen domačih ni opazil. V šoli so trdili, da se ne uči dovolj in da se ji doma ne posvečajo itd itd. So jo dali starši testirat in se je izkazalo, da je hud dislektik. So jo prepisali na novo šolo in je deklica naravnost vzcvetela.
Sonja, občudujem te kot umetnico, predvsem pa kot človeka. Vedno pokukam na tvoj blog, ker se navzamem tvojega optimizma. Dobro leto že iščem vero v družbo, ki ji pripadam. Dokler smo bili povprečna družina se nisem ukvarjala s tem. Ko pa si enkrat drugačen, nisi nikoli več enakopraven. Vsi sistemi te "visoko razvite" družbe so s te perspektivete farsa in se sesuvajo vase. Verjamem v posameznika, družino, prijatelje, stare vrednote. Tudi jaz sem vedno manj jezna in bolj in bolj žalostna. In trmasta ter vztrajna. Drži se.
OdgovoriIzbrišiSonja, vztrajaj in bodi sitna - v šoli. Govorim iz osebnih izkušenj. Dolga zgodba, ki se je začela pred več kot desetimi leti, ko se je posebna obravnava otrok s posebnimi potrebami šele začela uveljavljati v šolah. Takrat so me prijatelji prosili, da bi pomagala njihovemu nečaku - dečku, ki je rabil ogromno pomoči in prilagoditev, da je lahko sledil pouku. Najprej je šlo zelo, zelo na trdo. V šoli. razen specialne pedagoginje, so se vsi upirali, ga imeli za vedenjsko problematičnega otroka, ki se ne uči ...
OdgovoriIzbrišiPOtem pa sem z obiskovanjem vsakega učitelja posebej, z dogovarjanjemo prilagojenih testih, o ustnem preverjanju znanja (kjer je to šlo) ... in dobesedno tečnarjenjem dosegla, da so se začeli truditi.
Ko je fant končeval osnovno šolo so ga hoteli vpisati v skrajšan program, pa se je sam vpisal v triletni, bil najboljši dijak v svojem razredu, danes je zaposlen in vpisan ob delu v program 3 + 2.
Skratka splača se vztrajati in biti sitna. Učitelji morajo dojeti, da ima tvoja punčka posebne potrebe in ji zato prilagoditi program. Držim pesti in verjamem, da ti bo uspevalo. premike je potrebno doseči samo v glavah. Žal je to žalostno, da v glavah tistih, ki so prvi poklicani, da bi našim otrokom pomagali.
Če lahko kakorkoli pomagam - sem tu.
Zelo zelo žalostno :-((
OdgovoriIzbrišiHvala.. uhh, sem že precej bolje. Veliko pripomorejo komentarji, razumevanje vas.. nekaj pa tudi dejstvo, da sem govorila s šolo. Verjamem (ja.. noro zaupljiva sem.. in še kar vedno verjamem), da bodo naredili, kar je najbolje za otroka. Verjetno mi za hrbtom godrnjajo o sitni mami, ampak kljub vsemu se premaknejo. Ne vem, če bo kaj drugače, so mi pa vsaj prisluhnili.
OdgovoriIzbrišiNa srečo pa tudi nisem take sorte, da bi se kaj dosti obremenjevala s štrlenjem iz povprečja. Včasih je to tudi prednost. Verjamem, da imam zaradi teh posebnosti z dečvo bolj pristen odnos, kot bi ga bila sicer sposobna vzpostavit. In tudi z učitelji, ki me morajo gledat na vsakih govorilnih. :)
Včasih bi bilo super del učenja, prigovarjanja preložiti na tuja ramena. Pa sem letos ob preverjanju cen inštrukcij za otroke s posebnimi potrebami ugotovila, da mi tudi za kruh ne ostane. Kaj šele za kako flaško barve ali platno :)
Bomo pač iz tega, kar nam je na voljo, izvlekli čimveč. Verjamem, da je vsak kozarec na pol poln in na pol prazen hkrati.. od tebe pa je odvisno, kako ga boš dojemal in kako to vpliva nate.
Včeraj sem potarnala in se zdaj zato počutim bolje. Ampak danes je nov dan in je treba it naprej.. saj bo šlo. Sicer bomo pa malo porinili :)
Hvala vam, da ste z mano in me prenašate tudi takrat, ko nisem ustvarjalna. In se mogoče tudi kdaj ne strinjate z mano.. ampak vse to sem jaz :)
Zlate ste. Tule manjka en smajli z veliiiikim objemom, pa naj bo vsaj.. ♥ ♥ ♥
Sonja žalostno je brati take stvari. In žalostno je, da moramo starši vse prevečkrat prevzemati neke odgovornosti, za katere niti pod razno nismo usposobljeni, pa čeprav marsikomu hitro(prehitro) zdrsne z jezika Saj si njegov starš!
OdgovoriIzbrišiPovsem te razumem. Tudi sama imam otroka s posebimi potrebami in prilagojenim programom, ki ga je v bitki z razno raznimi mlini po letih čakanja pridobil lani kar sredi šolskega leta in verjetno v nekakšno opravičilo dobil stalno odločbo kar do konca šolanja.
Pa je to prav? se sprašujem.
Da sem čutila nekakšno hvaležnost za to kar je bilo po odločbi določeno in pri tem morala pozabiti na vsa leta, ko so naju z otrokom pozabljali in predvsem njega.... zanemarjali. Tu so štele le tiste stvari, da sem se kot mama morala z velikim trudom, mnogo besed (včasih tudi hudih, prehudih) postavljati zanj, truditi, biti iz dneva v dan na preži kot pri kakšnem lovu.
Mislim, da ni prav da si tiho. Konec koncev boš dala samo miru njihovim dušam in mogoče odprla možnosti, da bodo tudi pri drugih takšnih otrocih ravnali tako površno, nedosledno in lahko tudi z gotovostjo rečem ...nestrokovno. In to ni prav. Ne gre samo za naše otroke. Gre za vse otroke.
In ne boj se srednje šole. Vsaj dokler to ni potrebno. Šele z vstopom v srednjo šolo, si bosta obe pridobili nove izkušnje, nove zahteve bodo postavljene in.... Prav nič ni nujno, da se bodo težave povečale. Nasprotno. Na naši šoli kaže, da so ti otroci v srednjih (predvsem tri letnih poklicnih šolah) zelo uspešni. Tudi moja hči je bila otrok s sposebnimi potrebami. Še v časih, ko to ni bilo tako razvpito. Pa je končala triletno šolo, nadaljevala +2, naredila maturo in danes je študentka zadnjega letnika fakultete. Ne riši si črno in sivo, dokler ni potrebe po tem. Ti veš kam stopaš in kam s svojim vedenjem, znanjem, ljubeznijo, odpovedovanjem ... vodiš svojega otroka. In to je tisto, kar šteje veliko.
Nisem hotela komentirat,sem samo čisto potiho pri sebi rekla.....
OdgovoriIzbrišiAmpak ....zamenjaj šolo.Mi smo jo- kakšni dve leti prepozno.
In včasih res od utrujenosti in notranjega besa in nemira že popoldan ne zdržiš več in bi samo še zakričal in se magari napil.
Mi smo letos zamenjali šolo,ni šlo drugače.
Razlika je očitna v prid mojega otroka.
Imam dve pupi.Ena nadpovprečno in drugo povprečno.In nikakor se nobenemu ni dalo dopovedat,da sta to dve različni deklici,dve različno navihani in dve različno brihtni......
Do letošnje jeseni.
Letošnja jesen je prinesla pomlad.
In razlika je očitna.
Ostalo pa itak čas pokaže.
Te pa občudujem,tebe in tvojo voljo,tvojo moč...
lp
Si čisto nič ne predstavljam kako ti je, mi je pa všeč, da si se postavila zase in za svojo hčero. :) Te čaka nagradica na mojem blogu. ;)
OdgovoriIzbrišiSem šele danes uspela prebrati tvojo objavo. Podpišem se pod vse in pod komentarje dodam lahko samo tole: šola je DOLŽNA izvajati prilagoditve, ki so navedene v odločbi. Tu ni nikakšnega bi, pa ne bi, pa jaz bom, jaz pa ne. SO in pika. Če jih ne, obstajajo druge poti, ki so sicer zoprne, a ti si borka! Žal je tudi šolska inšpekcija eden od načinov. Se jo poslužimo, če ni drugega izhoda. Če gre v škodo otroka, pa še prej. Vsak otrok mora imeti priložnost napredovati, eni na ne, drugi na drug način in pedagogi smo tu zato, da te načine najdemo, ne pa da predlagamo svojega in od vseh zahtevamo, da bodo do cilja prišli točno tako, kot smo si zamislili MI. To pač ne gre! Piši mi, ti še kaj svetujem!
OdgovoriIzbrišiOglašam se še enkrat, da se ti zahvalim, ker si spremljevalka moje Brbončice :-))
OdgovoriIzbrišiŞonja, o tem sva že govorili, se spomniš. Ne vem, zakaj je vaša šola tako netolerantna. Jaz sem delala na treh OŠ in povsod so ble te reči poštimane. Na srednji, kjer sem zdaj, imajo učenci s posebnimi potrebami neomejen vpis in ko pridejo na šolo imajo cel kup prilagoditev. Seveda moramo vse upoštevati. Ni govora, da nebi. In še učeči učitelji nudimo dodatne ure učencem, ki imajo odločbe.
OdgovoriIzbrišiRes mislim, da morate potrpet, pa bo potem bolje. Sej pride dečva na našo šolo, ne?
Sandra, spomnim se :)
OdgovoriIzbrišiPa saj oni mislijo, da dovolj pomagajo. In da jaz preveč pričakujem :)
Moja pričakovanja pa so samo v skladu z informacijami, ki jih dobim na svetovalnem centru in od učiteljev z drugih šol.
Ja, upam, da bo hotela k vam, delamo na tem, sploh ker je nadarjena :) čeprav bi ona delala z živalicami